NA POČITNICE KJER LOVSKI ČEVLJI NE SMEJO MANJKATNA POČITNICE KJER LOVSKI ČEVLJI NE SMEJO MANJKAT

Šli smo na počitnice v hribe in po dolgi in naporni poti končno prispeli do planinske koče, ki je stala na prelepi jasi malo nad cesto. Vse stvari smo morali znosit peš do koče saj z avtom ni šlo. Vsi smo bili zatopljeni v nameščanje svojih stvari in nismo slišali očeta kako sprašuje kje so njegovi lovski čevlji katere je imel pospravljene v nahrbtniku.

Končno smo se usedli na klopce pred kočo. Bili smo zadovoljni in polni pričakovanja in oglasi se oče z vprašanjem, če je kdo videl njegov nahrbtnik v katerem so novi lovski čevlji kupljeni na zadnji razprodaji. Samo smo se spogledali in skomignili z rameni. Nihče ni nič vedel o tem.

Proti večeru smo se odpravili na kratek sprehod. Bilo je po kratki nevihti in vse je dišalo po svežem zraku, dišalo je po travah in mahu. Slišalo se je ptičje žvrgolenje in rahel vetrič je šelestel po listih. Oče je bil tudi lovec in nam je spotoma pokazal kakšno sled živali, pripovedoval je kakšne zanimive prigode,  s sabo smo imeli daljnogled, da smo si lahko ogledali bližnje okoliške hribe. Tla so bila malo razmočena kar je botrovalo, da je očetu zdrsnilo in je padel. Na srečo si ni nič hudega poškodoval. Vsuli so se komentarji kako je slabo obut in prišli smo do zaključka, da res manjkajo lovski čevlji iz nahrbtnika. Vrnili smo se v kočo rahlo in prijetno utrujeni, pojedli lahko večerjo in se odpravili spat.

NA POČITNICE KJER LOVSKI ČEVLJI NE SMEJO MANJKAT

Prebudili smo se v rosno jutro slišalo se je ptičje petje in nekje daleč šumenje vode. Sedli smo k mizi na terasi, pojedli zajtrk in naredili plan izletov. Oglasil se je oče in rekel, da moramo pogledat kje so lovski čevlji, ker da brez njih ne gre več hodit. Šli smo hitro po potki kjer smo prejšnji dan nosili stvari iz avta vendar zaman. Opazili so nas iz sosednjega apartmaja in povedali, da so našli en nahrbtnik v katerem so bili lovski čevlji ter ga odnesli na recepcijo.

Zelo smo se jim zahvalili in naše počitnice so se veselo nadaljevale.…

Preberi večPreberi več

Prijateljica je dobila diagnozo karpalni kanal že zelo zgodajPrijateljica je dobila diagnozo karpalni kanal že zelo zgodaj

Pred kratkim me je poklicala prijateljica, s katero se že zelo dolgo nisva videli. Povabila me je, da pridem k njej na obisk. Operirali so ji namreč karpalni kanal in ji je doma postalo dolgčas. Takoj naslednji dan sem se odpravila k njej na kavo.

Najprej sem jo vprašala, če je prepričana, da gre za karpalni kanal, moja prijateljica ima šele štiriintrideset let, za to se mi zdi absolutno prezgodaj za kaj takega. Odgovorila mi je, da se vsi začudijo in jo vsi vprašamo isto. Da je zdravnike tudi sama vprašala kako je to mogoče, da ima karpalni kanal pri teh letih. Vendar ji tega niso znali pojasniti. Povedali so ji, da se to po navadi res zgodi starejšim osebam, da pa imajo vsako leto tudi nekaj mladih.

Malo sva poklepetali in med drugim sem jo vprašala kakšne znake je imela in kako to, da je sploh pomislila na karpalni kanal, meni verjetno ne bi prišlo na pamet. Rekla je, da je imela mravljinčenje v rokah in zelo neprijeten občutek, kot da roke niso njene. Najhuje je bilo menda ponoči, zaradi mravljinčenja rok ni mogla spati, zato je bila vsak dan zelo utrujena.

Ko so ji povedali, da ima karpalni kanal ji je v bistvu odleglo, saj je končno vedela kaj je z njo narobe. Operacija je potekala hitro in brez zapletov, karpalni kanal operirajo že rutinsko, saj je tega iz dneva v dan več. Eden izmed razlogov naj bi bilo tudi preveč tipkanja po tipkovnici računalnika in po telefonu. Tem stvarem pa se je dandanes že skoraj nemogoče izogniti. Ob vsem skupaj sem se malo zamislila tudi nad sabo, saj tudi jaz preživim veliko časa na sodobnih napravah. Odločila sem se, da si bom čas preživet na tak način pošteno omejila in se raje podala v naravo ali počela kaj drugega.

Prijateljica je dobila diagnozo karpalni kanal že zelo zgodaj…

Preberi večPreberi več