Z likalniki nisem ravno prijateljica

Še ko sem živela pri starših sem se vedno izogibala likanju, likalniki so me naravnost odbijali. Vedno sem prosila mamo, če lahko raje kuham, pomivam, brišem prah, karkoli samo, da so likalniki daleč stran od mene. Seveda sem včasih morala poprijeti zanj in kaj zlikati, saj je mama vztrajala, da se moram naučiti tudi to.

Na srečo sem si našla moža, ki ne nosi srajc, ampak je raje oblečen bolj športno. Ker imava tudi tri mlajše otroke in ker perila za pranje res ne manjka, sem iznašla sistem pospravljanja perila brez likanja. Perilo takoj ko je oprano, lepo poravnam in ga čim lepše obesim, ko je suho, ga pogladim z roko in takoj pospravim v omaro. Dokler so likalniki v trgovini in jih gledam samo od daleč, me ne motijo. Zgodilo se je, da likalnika nisem uporabila že približno pet let in prav nič ga ne pogrešam.

Zadnjič smo se v službi s sodelavkami pogovarjale o likanju in nobena mi ni verjela, da doma ne likam. Skoraj vse so potarnale, da jih likalniki motijo, da nimajo časa in volje za likanje, da pa si ne predstavljajo, da bi perilo samo pospravile v omaro. Samo ena sodelavka je rekla, da uživa v likanju, da so ji likalniki od nekdaj všeč in da ima sedaj enega s katerim je užitek delati.

Ker me je res zanimalo kakšnega ima, sem jo prosila, če lahko pridem enkrat na obisk, da mi ga pokaže in da ga preizkusim. Čez nekaj dni sem res probala likati z njenim likalnikom, ugotovila sem, da je to prvi med likalniki, ki mi je vsaj malo všeč. Odločila sem se, da bom razmislila ali bi si ga nabavila tudi sama.

Doma sem se o tem pogovarjala tudi z možem, ki ni mogel verjeti, da sploh razmišljam o nakupu, svetoval mi je naj še malo počakam, če pa bom imela voljo, ko bodo otroci malo večji, pa ga bomo kupili.